STARI GRAD IN CERKEV SV. JURIJA
Razvaline gradu Ortnek (Ortenegg) samevajo na 765 metrov visokem Velikem Žrnovcu nad zaselkom Ortnek.
Grad je prvič pisno omenjen šele leta 1335 kot Castrum de Ortenek, prvotni stolp pa je bil pozidan verjetno že stoletje pred tem. Leta 1436 se grad omenja kot Ortnekg dy vesten, leta 1457 pa kot geslos, gslos Ortenegk. Za Ortenburžani so dobili Ortnek v fevd Celjski grofje, leta 1456 pa so jim sledili Habsburžani. Deželni knezi Habsburžani so grad začeli dajati v zastavo. Tako so grad zastavili najprej pl. Wernecki, nato pa Lambergi. Grad so leta 1515 oblegali in poškodovali uporni kmetje, o čemer nam poroča Janez Vajkard Valvasor, dvakrat pa so ga napadli in poškodovali tudi Turki (Hribar, 2006).
Plemiči Lambergi so na gradu gospodarili do leta 1589, nato pa je nadvojvodja Karl s privoljenjem kralja Ferdinanda prodal gospostvo plemičema Krištofu in Francu Mosconu. Mosconi so imeli grad v lasti do sredine 17. stoletja, s poroko pa je prišel v posest Lihtenbergov, ki so na njem gospodovali do leta 1820. Potem je gospostvo kupil uspešni kočevski trgovec Janez Kosler in v posesti te rodbine je bila graščina do konca druge svetovne vojne. Koslerji so razpadajoči grad opustili konec 19. stoletja in se preselili v graščino v dolini (Stopar, 2003).
Grad Ortnek je nekdaj sodil med najmogočnejše ortenburške gradove na Dolenjskem. Graščina je stala na skalnem obronku. Sestavljalo jo je več višinsko neenakih, večinoma dvonadstropnih traktov. Obdajalo ga je notranje dvorišče, ki je bilo na vogalih utrjeno z mogočnimi stolpi. Severovzhodni in južni stolp sta bila okrogla, severozahodni pa oglat, opremljen s posebnimi klesanimi ogelnikimi, poševnim odbojnim pritličjem in pravokotnimi okenci s kamnitimi renesančnimi obrobami. V neposredni bližini severozahodnega vogalnega stolpa je bil portal z dostopom v grad. Na podlagi fotografij domnevajo, da je bil polkrožno sklenjen, poudarjala pa ga je pravokotna blenda – ležišče vzdižnega mostu. V 19. stoletju je bila nad vhodom heraldična ali napisana plošča. Na severozahodni strani površine graščine je bil z ograjo ograjen in zavarovan grajski vrt (Stopar, 2003).
Jedro grajske zasnove je bil na pravokotni talni ploskvi pozidan stanovanjski stolp z močnimi obodnimi stenami. Grad so najverjetneje pozidali že v 13. stoletju, a je segal v višino le za dve nadstropji, kasneje pa so ga še za dve etaži nadzidali. V naslednji fazi pozidave so stolp vpeli v obzidje, tako da se je grad v tlorisu približal obliku trikotnika. Prej omenjenemu obzidju pa so z notranje strani prislonili stanovanjske trakte (Stopar, 2003).
Leta 1820 je oče Petra Kozlerja, Janez Kosler II., kupil od Benjamina von Lichtenberga za vsoto 56.000 goldinarjev grad Ortnek pri Ribnici. Do leta 1827 je dal grad v najem, nato pa se je preselil v Ortnek. Sprva so živeli na starem gradu, graščino v Peklu pa so uporabljali za shranjevanje in trgovino (Stopar, 2003). Peter Kozler je pisal v Novice pod psevdomimom P. Slemenski. Ime si je nadel po gorskem slemenu, na katerem stoji Sv. Gregor.
Prvi sin Janeza Koslerja II., Johann Kozler III., je bil rojen leta 1819. Leta 1845 mu je oče prepustil v upravljanje grad Ortnek s pripadajočimi posestmi, on pa je enako storil svojemu sinu Janezu Krstniku leta 1892. Leta 1884 se je Janezov sin, Ivan, preselil iz zgornjega gradu v preurejeno spodnjo graščino. Po zgodnji smrti Janeza Krstnika, leta 1898, je bilo posestvo razdeljeno med njegove tri mladoletne otroke: Gerto, Janeza in Oskarja. Po smrti obeh, starejšega brata in sestre, je postal edini dedič graščine in posestva Ortnek mlajši sin Oskar. Celotno posestvo je obsegalo 1.350 hektarov. Prevladoval je gozd. Kozlarjeve parcele so ležale v katastrskih občinah Velike Poljane, Žigmarice, Vinice in Gorenja vas v sodnem okraju Ribnica; Lužarje, Selo, Sv. Gregor, Male Poljane, Dvorska vas in Mlaka v sodnem okraju Velike Lašče; Strmec v sodnem okraju Lož, Trnovsko in Karlovško predmestje ter Iška Loka in Tomišelj (Skubic, 1976).
Poleg gradu je h graščini še spadalo dvajset okoliških hiš, v katerih so prebivali pretežno sezonski ali stalni delavci, zaposleni na posestvu. V lasti so imeli tudi pet žag venecijank, na katerih so žagali lasten les, in mlin. Leta 1918 so imeli tudi štiri konje in šest glav govedi, na bančnem računu pa več kot 80.000 kron gotovine (Skubic, 1976).
Cerkev Sv. Jurija, ki stoji blizu razvalin gradu, so verjetno zgradili že v 13. stoletju. Na videz je še ohranjena, vendar le toliko, da ima streho. Notranjost cerkve je povsem izropana in uničena. Zadnje bogoslužje v cerkvi je bilo opravljeno leta 1942. Po vojni je bila prepuščena vandalom (Tanko, 2002).
Cerkev se je ponašala s tremi gotskimi oltarji, ki so jih rešili in shranili v samostanu Pleterje. Sliko sv. Jurija, delo H. G. Geigerfelderja, hranijo v Narodni galeriji v Ljubljani (Tanko, 2002).
