CERKEV SV. URHA
Po pripovedovanju ljudi je pred cerkvijo na tem mestu stala kapelica, ki jo je sezidal neznani lovec. .
Po legendi naj bi lovec šel na lov, kjer je obstrelil medveda in le-ta se je obrnil proti njemu. V največji nevarnosti si je zaobljubil, da bo sezidal kapelico v čast sv. Urhu, če mu bo ta pomagal proti medvedu.
Po besedah vaščanov, se je kapelica sčasoma spremenila v cerkev in postala imenitna božja pot. Nihče pa ne ve, kdaj se je božja pot opustila.
Cerkev se prvič omenja v popisu kranjskih župnij Pavla Bizancija iz leta 1581. V jedru je še srednjeveška, medtem ko je bila med baročno prenovo na zahodu podaljšana in povišana; tako v ladji kot prezbiteriju (Höfler, 2001).
Leta 1966 je bila odkrita celotna poslikava severne stene ladje, slavoloka in prezbiterija.
V času italijanske okupacije so v notranjščini cerkve odkrili srednjeveške poslikave in jih umestili v skupino zgodnjega 16. stoletja, ki jo je leta 1942 F. Stelé opredelil kot »hrvaško« (Höfler, 2001).
V današnjem stanju freske pokrivajo severno steno, slavolok in del južne stene ob slavoloku v ladji ter celoten prezbiterij po stenah (Höfler, 2001).
Vzdolž prvotne dolžine severne stene ladje je prikazan poklon svetih treh kraljev v razpotegnjeni kulisasti pokrajini z gradovi na vrhovih. V poklonu je figura starega kralja uničena, ostal je le hlevček z Marijo in detetom, Jožefom, ki sključen ždi za Marijo in obema živalima. Na zgornjem delu slavoločne stene je upodobljeno Marijino oznanjenje z deloma ohranjenima angeloma na levi in Marijo na desni, ki pa je zaradi kasnejše dograditve lurške votline povsem uničena. Na južni steni se je ohranil nadaljnji okras stranskega oltarja, z dvema slikama ena nad drugo. Na zgornji freski je prikazana neka ženska svetnica z modelom cerkve v roki. Spodnja freska pa predstavlja sv. Mihaela, nadangela s tehtnico (Höfler, 2001).
V baroku so prezbiterij cerkve povišali in ponovno obokali, s tem pa je bila preoblikovana tudi slavoločna odprtina. Na spodnji strani poslikanega oboka je prikazana vrsta apostolov in drugih svetnikov. Na severni strani si sledijo: sv. Peter (s ključem), nato so trije uničeni in apostol s helebardo (morda Juda Tadej). Na severovzhodni stranici sta upodobljena sv. Tomaž (s kotnim merilom) in sv. Jakob starejši (kot romar), na vzhodni strani, za oltarjem, patron cerkve sv. Urh (kot škof z ribo) in neka ženska svetnica, mogoče sv. Marjeta, na jugovzhodni pa je sv. Barbara, ki ji sledi sv. Jernej (z nožem). Atribut prvega do prsi ohranjenega apostola ali svetnika na južni strani ni ugotovljiv, nato mu sledita dve uničeni postavi, del sv. Janeza Evangelista s kelihom in na koncu še uničena postava ženske svetnice – mučenke (Höfler, 2001).
Na sklepnih stranicah za oltarjem je še vedno povsem obvarovana izvirna poslikava okenskih ostenij s krepkimi viticami in z velikimi cvetovi. Na desnem ostenju severovzhodnega okna pa vidimo lisico v pokončni drži in opravljeno v romarja s kardinalskim klobukom in papeškimi insignijami, kar je očiten posmeh takratni uradni cerkvi (Höfler, 2001).
Nad vzhodnim oknom vidimo upodobljeno sonce, nad južnovzhodnim pa mesec. Pod severovzhodnim in vzhodnim oknom je vsakokrat iluzionistično naslikana zaprta knjiga, pod južnovzhodnim pa polička z dvema steklenicama in zvončkom, kar se nanaša na mašno obredje. Na mestu prvotne slavoločne odprtine so odkrili moža karikiranih potez, ki mu iz odprtih ust raste veja, vsekakor pa gre za Jesejevo koreniko (Höfler, 2001).
Poleg fresk v notranjščini cerkve so ugotovili tudi ostanke upodobitve sv. Krištofa na južni zunanjščini ladje, ki pa so danes na žalost prebeljeni (Höfler, 2001).
V cerkvi še vedno poteka bogoslužje, vendar le ob praznikih in vnaprej določenih datumih.
